Mlada župnija, ustanovljena 19. marca leta 1991, je kot glavni bogoslužni prostor natančno tri leta in sedem mesecev uporabljala kapelo šolskih sester.

Cerkev smo začeli graditi 17. avgusta 1993. Plošča, na kateri zdaj sedimo ali stojimo, je bila ulita že 24. novembra istega leta, 12. decembra pa sta bila blagoslovljena gradbišče in temeljni kamen.

Na soboto zvečer, bilo je 19. novembra 1994, smo imeli zadnjikrat nedeljsko bogoslužje pri sestrah, saj so bili že naslednji dan blagoslovljeni prostori pod cerkvijo, s tem pa tudi začasna župnijska kapela. V njej so potekale vse oblike bogoslužja dve leti, izjema so bile le delavniške jutranje maše.

Kot z očesom v trikotniku simbolično ponazorimo Boga, tako je v stropu nad oltarjem trikotna kupola - svetlobnik. Simbolizira Boga Očeta, ki sprejema Jezusovo in našo daritev na oltarju.

Strop se iz najnižje točke nad oltarjem vse bolj dviga, kot naj se naše molitve izpred oltarja dvigajo k Bogu. Ob svetlobniku so trije simboli naše življenske poti. Te so za posamezne ljudi različno dolge.

V življenju se pojavljajo križi. Želimo jih sicer zaobiti, vendar nam Jezus govori, da naj križe vdano sprejmemo (zato so v kvadratu križi). Če križe z ljubeznijo sprejmemo, prihajajo v nas milosti, kar ponazarjajo žarki na stropu..

Da bi se s sv. Modestom duhovno čim bolj povezali in se mu še bolj zavzeto priporočali, smo kot začasno rešitev za žegnanjsko nedeljo 1997 leta oskrbeli fotografijo freske našega zavetnika. Izvirnik je v pokopališki cerkvi v Althofnu (župnija Mariapfarr v avstrijski pokrajini Lungau). Na njem je sv. Modest prikazan pri prvi evangelizaciji naših prednikov, še preden so ti imeli cerkev. Svetnik s križem v roki oznanja namreč evangelij, stoječ kar na skali. Slovenci v znamenitih narodnih nošah so upodobljeni kot vneti poslušalci, kleriki pa držijo znamenja misijonarjevega škofovstva: škofovsko palico in kapo.

Sveti Pavel (Rim 6) pove, da mi pri krstu s Kristusom umremo in z njim vstanemo v novo, božje življenje. Po Adamu je prišla smrt kot plačilo za greh za vse človeštvo. Življenje, ki ga prejemamo od staršev, je zato namenjeno smrti.

Leta 1782 so ustanavljali primskovsko kaplanijo. Hoteli so imeti tam stalnega kaplana; pripravljeni so mu bili zgraditi tudi stanovanje. Pod kaplanijo naj bi spadale vasi: Primskovo, Gorenje, Klanec, Rupa in Čirče iz preddvorske fare, ter Huje iz šenčurske fare. Želji domačinov ni bilo ugodeno. Določeno pa je bilo, da se priključijo Primskovo, Gorenje, Klanec in Čirče kranjski fari, Rupa pa Predosljam. Rupovčani s takim sklepom niso bili zadovoljni in so se pritožili.

Kdaj je bila na Rupi zgrajena cerkev ni poznano, omenjena je že leta 1483. Prav tako ni poznano, ali je bila pred sedanjo tam že katera druga. Cerkev je pripadala preddvorski fari. Da je zelo stara, spričuje gotski prezbiterij.

Prerok Izaija je v Svetem pismu zapisal, da Božja pota niso naša pota in da božje misli niso naše misli (prim. Iz 55,9). Človek si marsikdaj res težko predstavlja, pred kakšne naloge bo v svojem življenju postavljen. Božja poklicanost in volja predstojnikov me je pripeljala v to župnijo za njenega pastirja. Kakšna je bila moja življenjska pot do tega trenutka?

Rodil sem se 12.8.1970 v Ljubljani očetu Janezu in mami Mariji. Moj dom je v vasi Lukovica, ki leži ob glavni cesti v smeri proti Trojanam. Otroštvo sem preživel v glavnem pri stari mami in medtem obiskoval osnovno šolo na Brdu, kjer je tudi središče moje rojstne župnije.

Že zelo zgodaj (2. razred) sem se poleg rednega verouka v župnijsko življenje vključil kot ministrant. Po končani osnovni šoli me pot vodila v Ljubljano. Srednješolska leta sem preživel v Srednji kemijski šoli in jo v letu 1989 tudi uspešno končal. Začela so se mi postavljati vprašanja o nadaljnji življenjski poti. Res je, da sem se nekako medlo že videl v ljubljanskem bogoslovju, a osebna odločitev še ni dozorela.