Župnija

Sveti Pavel (Rim 6) pove, da mi pri krstu s Kristusom umremo in z njim vstanemo v novo, božje življenje. Po Adamu je prišla smrt kot plačilo za greh za vse človeštvo. Življenje, ki ga prejemamo od staršev, je zato namenjeno smrti.
Samo Kristus je umrl, posrkal v svoje telo smrt, in ker v njem kot Božjemu Sinu ni bilo prostora ne za greh ne za smrt, je Očetova ljubezen izžgala smrt in jo uničila. Zato je Kristus edini, ki je umrl in vstal od mrtvih. Kdor umre v Kristusu, z Njim vstane v Njegovem, božjem življenju.
Na mozaiku vidimo z leve strani sv. Modesta, ki krščuje slovenski narod. Slap vode nas takoj spomni na Krst pri Savici. Krščeni prihajajo iz črnega groba, prihajajo iz smrti naravnega življenja v življenje, ki je Božje. Zaradi tega hodijo. Gre za prehod iz smrti v vstajenje, iz osamljenosti v občestvo, iz noči v luč.
Nad školjko, simbolom krsta, je zaznati plapolanje Svetega Duha. Sveti Duh nam priobčuje božje življenje s tem, da nas osnavlja kot Kristusovo telo. Sveti Duh nam vliva v srce Očetovo ljubezen in nam daje življenje Boga samega. Škof sam je barvno zelo blizu zemlji, v kateri je grob Slovencev, sv. Modest pa je kot irski menihi pripadal t.i. inkulturativni evangelizaciji, ne pa nasilnemu pokristjanjevanju.
Na drugi strani vidimo sv. Lazarja, ki ga Gospod pokliče iz smrti v življenje. On je kot odsev krščenega človeka, za katerega sv. Pavel pravi (prim. Rim 6,13): Mi se vračamo živi iz smrti.
Mi smo krščeni v Kristusovo smrt zato, ker če nosimo v sebi Kristusovo smrt, bomo v Njem nosili tudi življenje. Samo On je premagal smrt. Mi smo krščeni v njegovi smrti zato, ker križani Kristus dokončno izbriše napačno podobo Boga, ki je razlog Adamovega greha. Adam je mislil, da je Bog egoist in ne darovalec.
V Kristusu pa se razodene Bog, ki ne da samo daruje, ampak se daruje, in ta podoba Boga izbriše lažnivo podobo, ki jo je vsilila skušnjava Adamu in Evi. Kristus dejansko ni zaznamovan z nekakšnim ekpresionističnim mučeništvom, ampak je duhovno zbran, lep kot pšenični kruh, in nas kljub njegovi smrti gleda z neizmernim mirom.
Lazarjevo obličje mu je podobno; je Kristusovo, kajti Lazar je podoba vstalega Kristusa. Hkrati pa nam to tudi razodene, da kakor smo pri krstu s Kristusom umrli in vstali, tako v vsakodnevnem življenju kadar koli umremo v sebi zaradi ljubezni, se pravi zaradi Kristusa, z Njim tudi vstanemo.
Krščeni Slovenci so torej sprejeli Kristusovo življenje, ki se razlikuje v tem, da je sposobno Ljubezni. Ljubezen pa se uresničuje na velikonočni način. Kdor koli ljubi, se razdaja in umira s Kristusom.
Nosi v sebi Kristusovo smrt, zato se v njem uveljavlja Kristusovo vstajenje. Krščeni Slovenci so kot vstali Lazar, ki nosi podobnost Kristusa, ker je Njegovo vstalo telo.
Marija, devica in Božja Mati, je podoba Cerkve. Ko je spočela Kristusa, mu je spletla Njegovo človeško telo. Roke razodevajo dejanje in delo človeka, zato so Marijine roke izredno pomembne. V tem prizoru vidimo Marijo, Devico in Mater, s skritimi rokami, saj jih njen plašč zakriva. Ob uri Kristusove velike noči je njena dejavnost povsem dokončana. Ostane ji še modrost kontemplacije.
Velikokrat v življenju je največja milost v tem, da kljub nemoči lahko zremo delo in učinkovitost božjega odrešenja. Obenem pa Marijine skrite roke razodevajo njeno deviško aktivno pasivnost. 
Sirski cerkveni očetje ponavljajo, da Cerkev deviško rodi božje sinove. Ni dejavnost in pridnost Cerkve, ki zagotovi nove kristjane, ampak duhovna čistost Cerkve, ki dovoli, da Bog preko nje deluje, navdihuje in rodi novega človeka.