– Za pogreb se najprej obrnite na pogrebno službo, določite dan in uro pogreba ter povejte da bo pogreb cerkveni in se za dokončni termin pogreba uskladite še z župnikom (navadno pokličejo iz pogrebne službe in se dogovorimo ter uskladimo takoj).
– Oglasite se v župnijski pisarni, da se pogovorimo in zapišemo podatke, ki so potrebni za mrliško knjigo.
– Če imate pri pogrebu pevce se z njimi dogovorite, da bodo pesmi primerne cerkvenemu pogrebu. Če bo po pogrebu sveta maša lahko naročite pevcem, da pojejo tudi pri maši.
– Po pogrebu je lahko sveta maša zadušnica v župnijski cerkvi.
– Navadno je tudi sveta maša ob 7. in 30. dnevu po pogrebu, če želite.
– Zvonjenja za pokojnika v župnijski cerkvi ni. Zvoni samo če je maša zadušnica. Na Rupi pa zvoni po krajevnem običaju za pokojnika.
– Že za časa življenja še posebej pa če se “pripravljate” in slutite slovo domače osebe poskrbite, da ta prejme tudi svete zakramente (sveto spokoro, sveto bolniško maziljenje in sveto obhajilo – popotnico). Ne odlašajte! Pokličite duhovnika!
Nekaj misli o krščanskem pogrebu
Smrt brata ali sestre v krščanski skupnosti ne prizadene le družine pokojnika, temveč celotno občestvo. Pogrebni obred ni zakrament je le zakramental. Skupnost se zbere ob slovesu vsakega člana. Ob pogrebu obhaja Kristusovo velikonočno skrivnost – obhaja sveto mašo in moli, da bi rajni s Kristusom prešel iz smrti v življenje. Z molitvami izpovedujemo, da ostajamo povezani z rajnimi po Kristusu, ki nas združuje. Kristjani ob odločitvi za krščanski pogreb izpovedujemo vero v vstajenje od mrtvih, zato za drage rajne darujemo svete maše in zanje molimo.
Kako ravnati ob smrti?
Ko se izteče zemeljsko življenje, krščanska navada zahteva, da pokojniku izkažemo primerno čast in pozornost. Prav je, če je le mogoče, da se družina zbere k skupni molitvi. Prav je, da svojci za Sveto popotnico (spoved, maziljenje, obhajilo) in obisk duhovnika poskrbite že prej.
Komu se lahko nakloni cerkveni pogreb?
Zakonik cerkvenega prava določa, da je treba vernim rajnim omogočiti cerkveno pogrebno opravilo. Iz tega sledi, da ima pravico do cerkvenega pogreba vsakdo, ki je bil krščen v katoliški Cerkvi ter ni bil na lastno željo ali po naloženi kazni iz nje izključen, ne glede na to, kakšne smrti je umrl. S tem je izključena stara praksa, ko se je cerkveni pogreb odklonilo ljudem, ki so naredili samomor.
Oblike pogreba
Zakonik cerkvenega prava zelo priporoča, da se ohrani pobožna navada pokopavanja teles rajnih, vendar ne prepoveduje sežiganja, razen iz razlogov, ki nasprotujejo krščanskemu nauku. Torej je sam način pokopa prepuščen volji pokojnika oziroma njegovih domačih. Kljub vsemu toplo priporočamo, da naj se upoštevajo krajevne navade.
Prav je, da se omogoči določen čas za to, da se lahko drugi župljani od pokojnika poslovijo, ga pokropijo in z molitvijo priporočijo Božjemu usmiljenju.
Ob pogrebu se lahko svojci odločite, da namesto za cvetje in sveče drugi darujejo v dobrodelne namene (za cerkev, za karitas …). To je plemenita gesta, ki poleg naše molitve pomaga pokojnemu, hkrati pa spomin nanj povezuje z dejanji dobrote in solidarnosti.